Ko so v začetku poletja odmevali prvi napovedniki za kriminalni triler Joker, s katerim nam Todd Phillips, režiser in scenarist te stvaritve, želi razkriti ozadje nastanka enega od najbolj kultnih zlobnežev v stripovski in filmski franšizi superheroja Batmana, smo ljubitelji tovrstnih vsebin skeptično skomignili. Namreč – Joker je nadvse specifičen lik, katerega izvor smo tehnično že spoznali, ko je v čisto prvem filmskem Batmanu Jack Nicholson omahnil v čeber s kislino in si potem deformirani obraz skril pod klovnovska ličila. Zato se je zdelo, da je film o Jokerju film, ki ga v bistvu sploh ne potrebujemo. A Todd Phillips je vsa naša razmišljanja obrnil na glavo, ko je predstavil popolnoma originalno izvorno zgodbo in dostavil filmski biser, ki gledalca miselno sezuje na nešteto ravneh.
To ni film za otroke
“Se mi samo dozdeva ali je tam zunaj vsak dan bolj noro,” se vpraša Joaquin Phoenix kot Arthur Fleck, ki tu ni karikatura stripovskega zlobca, ampak na prvi pogled običajen, čeprav čudaški možakar, ki si le želi, da bi presegel usodo svojih okoliščin. A kaj, ko ne more preseči dejstva, da ga je družba že davno potisnila na stran. Zato Joker v bistvu ni film o Jokerju, ki ga poznamo, ampak vibrira kot večdimenzionalni triler z elementi Scorsesejevih dramaturških fines (Todd Phillips je priznal, da je vendarle ustvarjalno rastel pod vplivom tega eminentnega režiserja, je pa Scorsese kot eden od producentov tudi sodeloval pri začetnih fazah nastajanja Jokerja), ki film iz socialne drame elegantno razvije v kriminalni triler. In to v slabih dveh urah.
Ob naslovu Joker nikar ne pomislite, da gre za stripovsko akcijo. Daleč od tega. Film o besnečem boju posameznika v moralno degradirani družbi, ki na koncu zaradi nemoči podleže svoji lastni temni strani, se na svoj način gleda kot kultni Scorsesejev psiho-triler Taksist (Taxi Driver) iz leta 1976. Manjši pomežik tej skladnosti je, da v Jokerju ravno tako nastopa Robert De Niro.
Film, ki današnji družbi nastavi ogledalo
Zgodba o Arthurju Flecku in njegovem prehodu v fantazmo Jokerja se odvija v namišljenem mestu Gotham City, kjer se sicer odvijajo vsi Batmanovi filmi, a neštete podrobnosti ves čas namigujejo, da je tokratni Gotham City v bistvu le simbolična uprizoritev New Yorka. V tem kotlu moderne razčlovečenosti, ekstremnega individualizma, odsotnosti empatije in naraščajočega kriminala se odsevajo številni elementi današnje zahodne civilizacije. Zato niti ni presenetilo, da je film razdražil kopico ljudi, še preden je sploh prišel na velika platna. Živimo namreč v času izjemne občutljivosti, ko se ljudje več ne znajo povezovati prek skupnih interesov, ampak se v paniki, da bodo izgubili sociološko determinanto pripadnosti, povezujejo prek stvari, ki jih motijo. In Joker je marsikoga zmotil.
Režiser številnih odmevnih dokumentarnih filmov Michael Moore je v zgodbi Jokerja videl popolnoma jasen odraz moderne Amerike. “Film ni zgodba o Trumpu,” je zapisal. “Film je zgodba o Ameriki, ki nam je dala Trumpa.” Na sicer istem ideološkem bregu so drugi v Arthurju Flecku videli sodobnega belega moškega, odrinjenega na rob družbe, asocialnega, v neprostovoljnem celibatu, ki prepuščen svojemu obupu, tone globlje in globlje, dokler se ne sprevrže v morilskega norca. Za nekatere je Joker torej simbol vseh masovnih streljanj, ki v ZDA redno pretresajo družbeni red. To je vodilo do točke, ko so mediji začeli ustvarjati paniko, da bo film promoviral nov val nasilja. Kar je, če ste kadarkoli prisegali na akcijske filme, igrali nasilne igre ali poslušali Silverchair, že desetletja staro prazno hujskaštvo. A osrednji mediji so paniko gnali tako pereče, da se je začutilo, kako si morda celo želijo, da bi se kaj zgodilo, ker bi to bilo fantastično za nabiranje novega števila klikov. Joaquin Phoenix je zato sredi nekega intervjuja preprosto vstal in odšel. Na vprašanje, ali ga ne moti, da njegov lik promovira nasilje, pač ni odgovora, ki ne bi nesramno užalil novinarke.
Če v vsaki vsebini ne iščete krivdnih razlogov za vse novodobne sprožilce krivde, gneva in jeze, pa lahko Jokerja gledate kot odlično izhodišče za tvorne debate o stanju današnje družbe, naše vpetosti v to družbo, tudi duševnem zdravju (ki postaja pereč problem naše družbe, ko se opaža čedalje večja porast depresije in tesnob pri mladostnikih, saj izgubljajo svojo vpetost v družbo), vsekakor pa dejstvu, da mogoče o empatiji danes pišemo tako pogosto ravno zato, ker nam je drastično primanjkuje.
Joker je kognitivni kapital, ki ga boste hoteli večkrat razčleniti in analizirati. Tudi če boste po prvem ogledu zelo verjetno najprej potrebovali prho.
Najboljši Joker doslej?
Leta 1989 je bil prvi filmski Joker veliki Jack Nicholson. “Kot je vedno govoril moj plastični kirurg – če že moraš umreti, umri z nasmehom,” se je tistikrat pred zloveščim načrtom pošalil Nicholsonov Joker, z vijoličastim klobukom na glavi in danes tako prepoznavno masko belega obraza, vražje rdečih ustnic in zelenih las. Nicholson je tega Jokerja izpeljal tako vrhunsko, da smo dve desetletji živeli v prepričanju, da nihče drug ne more te vloge izpeljati bolje in da pač Jokerja ne bomo več videli.
Potem pa je leta 2008 Heath Ledger stopil v vlogo megalomanskega manijaka in jo izpeljal tako brezhibno, tako prepričljivo, tako intenzivno, da je zanjo dobil celo oskarja. Dobro desetletje pozneje imamo nov preobrat. Joaquin Phoenix kot novi Joker se zelo hitro naseli v gledalčevo dušo in tam potem gloda in gloda, dokler ne predrami s tiho, a tako prodorno izgovorjenimi besedami: “Preprosto ne štekaš. Iz tedna v teden postavljaš ena in ista vprašanja …” Novi Joker ni karikatura zla. Je nekaj temačnega, a strašljivo poznanega, ki morda ždi v vsakem od nas.
Vsi preostali elementi
Čeprav je bil osnovni proračun filma zgolj 55 milijonov, kar je v tem času za film, ki se kakorkoli ukvarja s stripovsko tematiko, vsekakor onkraj sramežljivega, je Joker vseeno celostna mojstrovina. Dokaz, da za res kakovosten film ni treba vedno zmetati več sto milijonov dolarjev. Vrhunska kinematografija, ki se izraža v prepoznavni sliki in bogatih barvnih tonih, spominja na kino uspešnice iz sedemdesetih let. Za to je zaslužen Lawrence Sher, ki se zna naslednje leto prav tako pojaviti na seznamu nominirancev za oskarja. Poskrbel je, da v vsakem kadru kar čutimo utrip okolice, neprijetnost urbane utesnjenosti in smrad zapuščenih mestnih ulic.
In ne nazadnje – glasba. Glasba v filmu je kot čisto svoj lik. Premeteno se stopnjuje iz igrive v strašljivo, kot tone tudi um Arthurja Flecka. Za notne zapise so se ustvarjalci filma zatekli k islandski glasbenici in skladateljici Hildur Guðnadóttir, ki je impresivno melodično kuliso poprej sestavljala že za velikega oskarjevega zmagovalca Povratnika (The Revenant z Leonardom DiCapriem), znanstveno-fantastičnodramo Prihod (Arrival) in akcijski krimič Sicario: Day of the Soldado. Glasbena oprema Jokerja je preprosto impresivna. Gledalec jo čuti nekje globoko v želodcu, ko tisto, kar se vidi na zaslonu, poudarijo še instrumenti.
Joker je zagotovo film, ki ga morate doživeti. Morate ga imeti v svoji referenčni zbirki, ko boste naslednjič razpravljali o družbi, norosti ali najboljših filmskih zlobnežih. Ker od tu naprej stripovski filmi ne bodo več to, kar so bili.
Fotografije: Profimedia
