Dobra poteza: Serija je izšla po koncu Igre prestolov
Leta 2007 je Njegova temna tvar želela postati filmska trilogija. Takrat je na velika platna udaril epski spektakel Zlati kompas (The Golden Compass), ki nas je v družbi Nicole Kidman, Daniela Craiga in Dakote Blue Richards popeljal v zelo barvito interpretacijo Pullmanovega paralelnega sveta. Sveta, ki je skorajda takšen kot naš, le da po zraku letajo gigantska jeklena plovila, na severu dominirajo bojni polarni medvedje v oklepih, ljudje pa imajo ob sebi t. i. demona (več o tem kasneje).
Fascinantno domiseln svet pa v filmski različici ni prepričal dveh ključnih skupin – kritikov in dolgoletnih oboževalcev knjižne trilogije. Med drugim zato, ker je bil zaradi skrbi, da bi bil predolg, pošastno porezan in slabo montiran, zato se je ogromno čarobnosti sveta in zgodbe izgubilo. Film je posledično flopnil in adaptacije Pullmanovega sveta so bile za naslednje desetletje pozabljene.
Potem pa se je zgodila Igra prestolov (Game of Thrones). Pokazala je, da so fantazijske zgodbe lahko še kako zanimive tudi ljudem, ki sicer ne prisegajo na ta žanr, če le imajo solidno izpeljano emocionalno komponento zgodbe. Avtorji serije Njegova temna tvar so zato pristopili zelo pametno. Po koncu noro popularne Igre prestolov so zapolnili potrebo ljudi po kakšni novi fantazijski pripovedi epskih razsežnosti.
Njegova temna tvar je bila dober izbor – ponuja namreč odlično spisane knjige, ki se enostavno prevajajo v igrani format, na eni strani in nadvse intenzivno čustveno paralelo osnovni zgodbi na drugi strani. Tako imamo vse elemente visoke fantazije in obenem še čustveno intenzivne elemente, ki vsakega gledalca hitro potegnejo v dogajanje: ugrabljanje otrok, zapuščeno protagonistko, rušenje moralnih vrednot in travme, ki jih vse te tegobe prinašajo osrednjim likom.
Točno to, kar smo torej potrebovali po tem, ko so nas bombardirali s čudaško osmo sezono Igre prestolov.
Dobra poteza: Zgodba si bo vzela čas
V nasprotju s filmi, serije dovoljujejo podrobnejšo obravnavo knjižne predloge. Pri fantazijskih zgodbah, kjer je predstavljen čisto novi svet, z lastnimi pravili in zgodovino, je to še toliko bolj pomembno. Njegova temna tvar bi morda lahko funkcionirala kot filmska trilogija, a se televizijska serija zdi precej bolj pametna poteza. Trenutno sta zagotovljeni dve sezoni, ki bosta tematsko pokrivali prvi dve knjigi, ker pa je ogromno ključnih dogodkov prav v tretji knjigi, obstaja možnost, da bo vsebina zadnje knjige razpotegnjena na dve sezoni. Četrta sezone te fantazijske sage? Kje podpišemo!
Kako se bodo stvari odvijale naprej, lahko v tem trenutku le ugibamo, se je pa v prvih dveh delih predstavitev sveta in zgodbe začela zelo uvidevno. Spoznali smo deklico Lyro, središče celotne zgodbe, in z njo raziskali kolidž Jordan, kamor jo v uvodu prve epizode v varstvo še kot detece prinese njen stric Lord Asriel. Spoznali smo Cigóte (morda malce štorast prevod za 'Gyptians', etnično skupino vodnih popotnikov, ki po svetu potuje po kanalih in rekah in so dejansko spisani kot analogija ciganskih etničnih skupin) in žrece (Gobblerji), ki ugrabljajo otroke. Izvedeli smo tudi, da se med Lordom Asrielom in Magisteriumom pripravlja veliki obračun, kot tudi to, da obstaja Prah, skrivnostna tvorba, o kateri nihče noče govoriti, a bo igrala še kako pomembno vlogo v prihodnje.
Dobili smo torej odlično ekspozicijo, dobro izpeljane like, za katere nas takoj zanima, kaj se bo z njimi zgodilo (in kaj skrivajo), ter prefinjeno nastavljeno zgodbo, ki se je kljub skupnim izhodiščnim točkam razvejala v različne smeri.
Dobra poteza: Skorajda popolna karakterizacija
James McAvoy v vlogi Lorda Asriela? Odličen izbor. Jordan se v kolidž vrne kot neustavljiva sila narave. Vrhunsko odigran lik močnega in neustrašnega pustolovca, raziskovalca, upornika konservativnemu Magisteriumu in divje radikalnemu Konzistorijskemu razsodišču. Na drugi strani je Anne-Marie Duff kot mama Costa, pripadnica Cigótov, ki ponuja drugačno, popolnoma destilirano čustveno vpetost v celotno dogajanje, ko se utaplja v skrajni žalosti zaradi izginotja njenega sina Billya Coste. V ospredje je v drugi epizodi s silovitim preobratom stopila tudi Ruth Wilson kot Marisa Coulter, nekdanja ljubica Lorda Asriela in glavna antagonistka te pripovedi.
Potem pa je tu seveda še Lyra. Ogromno pohval je prejela odločitev, da so za osrednjo vlogo Lyre Belacqua izbrali 14-letno Dafne Keen. Vloga ni prizanesljiva in zaradi večplastnosti je izjemno zahtevna. Lyra je vendarle srce trilogije Njena temna tvar, a je obenem tudi nekaj posebnega. Ko se njen najboljši prijatelj Roger na ves glas zadere 'Ona je posebna!', to le še potrdi vse, kar se nakazuje že od začetka. Izjemno inteligentna deklica, ki jo radovednost prehitro vodi v najnevarnejše avanture, je obenem topla, empatična in zvesta najbolj osnovnim družbenim vrednotam. Prijateljstvu še najbolj. Dafne Keen se v prvih dveh epizodah še zdi nekoliko trda v tej vlogi. Nekoliko – odsotna. A verjamem, da bo zrasla v prepričljivo protagonistko.
Tista ena slaba poteza: Prehitra demistifikacija demonov
Že omenjeni demoni, ki jih nemudoma opazimo ob vseh likih v seriji, so fizična manifestacija notranjega jaza vsakega lika. Ta se izraža v obliki različnih živali, ki ves čas tekajo, letajo ali brenčijo okoli vsakega lika v tem fantazijskem svetu. Demoni imajo človeško inteligenco in največkrat niso samo neka pasivna pojava. Nekateri lahko celo govorijo, drugi pač ne (demon neke novinarke v drugi epizodi je recimo metulj in metulj pač ni ravno anatomsko konfiguriran za dolge debate). Koncept demonov je tako za novince v svetu Philipa Pullmana nedvomno nekaj unikatnega, skrivnostnega in zato prav poseben čar tega fantazijskega sveta.
Žal v seriji demone zelo faktografsko obrazložijo že v prvi epizodi. Nekaj tako skrivnostno fantazijskega, celo ezoteričnega, je s tem nemudoma demistificirano. Gledalcu ni več treba raziskovati in razmišljati, kaj so te živali, ki drvijo ob ljudeh v tem paralelnem vesolju, s tem pa se izgubi njihova čarobnost in odkrivanje, česa vse so ti demoni zmožni (veliko, kot v drugi epizodi pokaže ves čas namrščena opica Marise Coulter). Kot da so se avtorji bali, da se bomo gledalci do demonov morda prehitro opredelili, da so nekaj čudaškega, če nam jih ne bodo nemudoma racionalizirali in jim dodali komponento osebnosti.
Upam, da to ne pomeni, da bodo tudi vnaprej prehitro razkrivali preveč. Nenavadni pojavi so del čudovitosti fantazijskih svetov in mislim, da po vsem videnem v serijah in filmih lahko gledalcem zaupajo, da bomo znali samo razvozlati, zakaj recimo Lordu Borealu iz rokava leze pošastna kača, nekemu starikavemu knjižničarju na kolidžu pa z roba police mežika utrujeni martinček.
Fotografije: Profimedia
