#1 Temačna stran sage Vojne zvezd
Režiser Jon Favreau, ki sicer redno sodeluje s studii Disney, je prevzel razvoj in režijo serije The Mandalorian in si že od začetka zamislil, da bi se ta vsebina osredotočila na bolj “temačno, čudaško stran Vojne zvezd, na aspekt, ki bi se gledal kot Pobesneli Max v svetu Vojne zvezd.” Ideja je bila realizirana v slogu vesternov, kjer je v ospredju celotne zgodbe lovec na glave brez imena.
Temačnejša, predrznejša zgodba v svetu Vojne zvezd se je izkazala kot fantastičen kontrapunkt novi filmski trilogiji, ki se istočasno zaključuje na kino sporedu. Po polomiji Poslednjega Jedija (The Last Jedi) je J. J. Abrams v zaključnem delu Vzpon Skywalkerja (The Rise of Skywalker) poskušal popraviti, kar se je popraviti dalo, a kot je pred tem nakazal slabo sprejeti samostojni projekt Solo: Zgodbe Vojne zvezd, samo ime Vojne zvezd ni več dovolj, da bi ljudje kupili čisto vse, kar jim je ponujeno v sklopu te franšize. Ljudje so želeli kakovostno zgodbo. In The Mandalorian je dostavil točno to.
#2 Skrbno dodelan osrednji lik
Mandalorijec brez imena (njegovo ime izvemo šele v zadnjem delu sezone) je bil osnovan na podobi lika Mož brez imena (Uomo senza nome), ki ga je v špagetivestern trilogiji Dollars (režija: Sergio Leone) upodobil Clint Eastwood. Le da z Mandalorijcem dobimo še malce več - moža brez imena in brez obraza. Zanimivo, da je lovca na glave Janga Fetta v originalni trilogiji Vojne zvezd v poznih sedemdesetih tudi George Lucas oblikoval po tem istem Eastwoodovem liku.
Mandalorijec je ves čas v cehovskem oklepu s čelado, poveznjeno čez glavo. “This is the Way,” razloži. Tako to je, če si Mandalorijec. Nobeno živo bitje ne sme videti tvojega obraza, noben sovražnik ti pri živem telesu ne sme sneti čelade. Kolikor odsotnost obraza glavnega igralca dodaja še več mistike celotni pripovedi, pa obenem od igralca zahteva toliko bolj dovršeno igro, saj mora čustva in odzive odigrati s telesom. In Pedru Pascalu je to odlično uspelo.
Se vam zdi ime Pedro Pascal znano? To je taisti frajer, ki je v Igri prestolov (Game of Thrones) igral Oberyna Martela iz Dorna, znanega kot Rdeči gad, ki mu v razvpitem dvoboju za pravico Tyriona Lannisterja gigantski Gregor Clegane z rokami zdrobi lobanjo.
#3 Pravilno izpeljana mitologija
Serija The Mandalorian je speljala vzporedno z znanim univerzumom Vojne zvezd. S številnimi podobami se nanaša na original, a se poskuša istočasno zvesto držati v lastnem pripovednem balončku. Če so se številni spraševali, zakaj Mandalorijec ni preprosto zgodba o še enem klonu v slogu Boba Fetta, (ki ga je sicer v originalni trilogiji na planetu Tatooine pogoltnil Sarlacc), je prav odsotnost poznanega omogočila popolno kreativno svobodo pri ustvarjanju teh čudovitih osmih epizod.
Brez bremena več kot 40 let stare sage, brez potrebe po tem, da se ustreže eni ali drugi strani oboževalcev, in brez strahu, da bi zavožena trilogija pod vodstvom Katherine Kennedy, aktualne predsednice Lucasfilma, metala senco na potencialni uspeh serije.
#4 Lažje prebavljiv format
Že v prvih nekaj epizodah serija The Mandalorian pokaže, da ne sledi tradicionalni konfiguraciji modernih TV-serij. Vajeni, da resne serije ponudijo po eno uro dolge epizode, The Mandalorian to paradigmo obrne na glavo in ponudi krajše, najprej celo le 30 minut dolge epizode (zadnja, najdaljša, traja 48 minut).
Serija je tako veliko lažje prebavljiva, saj nima časa dolgoveziti s kakšnimi nepotrebno razvlečenimi kadri. Akcija se odvija hitro, dialogi so jasni in kratki (Mandalorijec, po principu Clinta Eastwooda, je pač redkobeseden), zgodba brez prestanka drsi naprej, zato to ni serija, pri kateri bi ves čas pogledovali na telefon.
#5 Enostavna premisa, brez večjih odstopanj
Izdaten problem moderne trilogije Vojne zvezd je predvsem v tem, da so ves čas nastavljali kompleksno ekspozicijo, iz katere so potem le redko izpeljali pričakovane razrešitve. Razdelanih je bilo ogromno izhodišč, ki pa se nikoli niso realizirala, zato nam je tudi po Vzponu Skywalkerja ostalo ogromno vprašanj.
Serija The Mandalorian prisega na enostavno. Na manjše ekspozicije na začetku vsakega dela, ki se potem poplačajo v drugem delu epizode. Nobeno vprašanje ne ostane razrešeno, ker je zgodba enostavna, jasna in znanstvenofantastičnemu okolju navkljub tudi zelo človeška. Na najbolj elementarni ravni nam predstavi lovca na glave, ki ga na poti do zaključka še ene naloge ustavi moralni čut. Okoli te premise se potem razvijajo različni pripetljaji, s katerimi se ključni liki razvijajo, razodenejo in postajajo vse bolj všečni, postopoma pa se nam razkriva tudi kruta preteklost Mandalorijca. Tako prej ali slej razumemo, zakaj deluje tako, kot deluje.
#6 Otročiček Yoda
Serija je presenetila tudi s tem, da so se manj zanašali na računalniško generirane posebne učinke in raje tam, kjer je le bilo mogoče, stavili na makete. Izplačalo se je. Bojno plovilo Tie Fighter v zadnjih dveh epizodah je videti kot čisto pravo plovilo, terenski dirkalniki so videti kot provizorično sestavljena, a uporabna vozilca, svetovno občinstvo pa je seveda najbolj prevzel mali Yoda, ki že po prvi epizodi konča v varstvu Mandalorijca (no, seveda to ni dejanski Yoda, je le iste neznane rase, a ker mu nihče v seriji ne da imena in ga imenujejo le 'the kid' – otrok – se je javnost pač odločila, da ga poimenuje Baby Yoda).
Otročiček Yoda je srce serije. Malo luštno bitjece, ki nerodno stopiclja ob mogočnem lovcu na glave ali pa brzi naokoli v lebdeči stajici, je danes že utečena spletna senzacija. Vsi vemo, kdo je Baby Yoda, če ne drugače, pa zato, ker se je vrinil v nemalo spletnih meme šal.
Zdaj, ko vemo, da je 2. sezona serije The Mandalorian potrjena, pa se seveda veselimo gledati, kako bo mali Yoda še nadalje odkrival Silo in s tem vse svoje skrite potencialne, medtem ko bo z Mandalorijcem bezljal po širni galaksiji tam daleč, daleč stran.
