Če se danes podate na različne spletne forume iskat kolektivni konsenz glede kakovosti adaptacije knjižne serije, ki jo večina sicer bolj pozna po uspešni trilogiji video iger, boste našli le neskončna prerekanja o tem, zakaj serija The Witcher ni oziroma je odlična. Na agregatu Rotten Tomatoes se ta razkol v mnenjih kaže predvsem v oceni kritikov (60 %) v primerjavi z oceno gledalcev (93 %).
Med slednjimi s(m)o seveda tudi tisti, ki s(m)o na vse pretege želeli, da ta serija uspe. Da postane Netflixova Igra prestolov. Predvsem zato, ker je osnovana na res fantastičnih pripovedih poljskega pisatelja Andrzeja Sapkowskega, ki ni varčeval z grotesknostjo in brutalnostjo, ko je v všečni štoriji o magiji, demonih in neplodnih (a seksualno še kako aktivnih) Witcherjih unikatno prepletal najbolj deviantne elemente nordijske in slovanske mitologije, pa tudi zato, ker si trilogija video iger The Witcher zasluži vrhunsko TV-različico. Poglejmo, kolikor se le da objektivno, kaj smo dobili.
Se genialnost serije The Witcher skriva v njeni absurdnosti?
Delikatna realnost fantazijskih vsebin, zlasti če so izdelane za širše množice – kot na primer Gospodar prstanov, Igra prestolov in zdaj The Witcher –, je med drugim tudi v tem, da jih je tako zelo enostavno trivializirati. Z le kančkom cinizma je vsaka fantazijska zgodba v bistvu le pravljični šund. To je recimo lepo demonstriral britanski igralec Ian McShane, ko je po krajšem nastopu v seriji Igra prestolov nonšalantno dodal, da se morajo ljudje malce umiriti glede epske sage Georgea R. R. Martina – konec koncev so v tej seriji, kot je izjavil McShane, »le joški in zmaji.«
Tehnično ima prav. Vse fantazijske serije in filmi so v bistvu le niz absurdov, neverjetnosti in domišljijskih konstruktov. Bolj fantazijska vsebina želi izpasti resno, bolj bizarna se bo zdela ciničnemu gledalcu. Igra prestolov se je tako na primer predstavila zelo resno, zelo človeško, vendar pa so bili tam strogo fantazijski elementi bolj kot le začimba na podlagi kompleksno zastavljene drame. The Witcher je ubral drugo pot. S podobami se sicer želi približati Igri prestolov, zato ponudi razkošje golote in zajetno mero brutalnosti, a se obenem zaradi precej bolj vsestranske predanosti fantaziji (več je magije, pošasti in nadnaravnih pojavov) popolnoma zaveda svoje absurdnosti. In tega niti ne poskuša skriti.
Morda je največji čar serije prav v kontrastu med resnostjo in neresnostjo. Vedno malce turobni Geralt iz Rivie (igra ga Henry Cavill, ki je prej svoje krepko telo posodil za vlogo Supermana) v vsakem trenutku svet okoli sebe jemlje nadvse resno. Raje godrnja kot govori, raje seka glave kot izkuša diplomacijo, in še tistih nekaj stavkov vedno premišljeno začne z mrmrajočim 'hm…'. Istočasno pa se zdi, da nihče drug sveta okoli njih ne jemlje resno. Bebavi trubadur Jaskier (v igri imenovan Dandelion), ki je kratek čas Geraltov sopotnik, je očitno le komična sprostitev, a tudi Yennefer iz Vengerberga ne izpusti priložnosti, da se norčuje iz jalovosti postavnega junaka (tudi s tem, da mu spelje večinski del serije, ampak o tem malce pozneje).
Ko Geralt vendarle spregovori, govori tiho, odrezavo, z gromkim in hrapavim glasom. Kot Batman. Ali pa kot Taras Birsa v Jezeru. A Geralt še zdaleč ni enodimenzionalen. Bolj ga spoznavamo, bolj se zdi, da ga absurdnost okoli njega celo zabava. Kako le ne, če pa ima priložnost, da vsako težavo razreši z božansko koreografiranim mečevanjem, kjer letijo udi in glave, pa mu pri tem nihče ne more oporekati.
Zaželeni popravki za naprej
Ker je bila 2. sezona potrjena brez čakanja na odzive na prvo sezono, dopuščamo možnost, da se je teh prvih 8 epizod pripravilo kot nekakšen prolog za veliko večjo zgodbo. Epskih trenutkov tu ni bilo – vendarle je treba še kaj pokazati v naslednjih sezonah. Smo pa dobili veliko magije, veliko odlično izpeljanih bojev, goloto za vse okuse in celo epizodo z zmaji. Fantazijska lakota je bila kolikor toliko potešena. Ne moremo pa mimo treh ključnih težav.
#1 Zakaj je The Witcher v bistvu zgodba o Yennefer?
Naslov serije je zelo kratek in zelo jasen – The Witcher. Kdo je ta Witcher? Geralt iz Rivie. Čemu je potem pretežni del serije osredotočen na zgodbo o Yennefer iz Vengerberga? Odgovor seveda ni zavit v kakšen hud misterij. Vendarle je to Netflix in vendarle živimo v času, ko se popularna kultura neznansko obremenjuje s tem, kaj si misli vedno užaljeno občinstvo na Twitterju, ki na koncu potem niti ne gleda teh vsebin. Kljub temu 1. sezona ustrezno razdela like, njihova ozadja in njihove ambicije, pa četudi so pri tem zelo liberalno zavili stran od knjižne predloge in si nekaj osebnosti zamislili malce po svoje.
#2 Kakšno angleščino govorimo?
The Witcher slogovno spada v t. i. visoko fantazijo, ob bok omenjenima Gospodarju prstanov in Igri prestolov. V tovrstnih vsebinah običajno prevladuje klasična angleščina brez pogovornih izrazov. The Witcher se na to ne ozira. Jaskierjeve pesmi niso kakšne srednjeveške kancone, ampak odmevajo zelo novodobno, kot če bi jih pisal malce pijani Ed Sheeran. Liki se včasih trudijo govoriti v stari angleščini, že v naslednjih kadrih pa se obmetavajo s modernimi kolokvializmi: 'yeah' in 'okey' se tu sprožata kar naprej, čeprav jima ni mesta. Kako se torej želi slišati The Witcher – kot visoka fantazija ali kot MTV-serija?
#3 Časovni preskoki
V želji po razkrivanju ozadja ključnih likov so se avtorji odločili osrednjo zgodbo prepletati s prehodi v preteklost, kar je čisto sprejemljiva tehnika podajanja zgodbe (tipična recimo za serijo Živi mrtveci), a je v The Witcherju izvedena tako nerodno, da gledalca pogostokrat popolnoma zmede. Ravno zato so številni oboževalci potrdili, da so v seriji bolj uživali ob drugem ogledu, ko jim ni bilo treba več ugibati, ali gledajo preteklost, sedanjost ali sanje, ampak so se lahko mirno osredotočali na dialoge in podrobnosti.
Če bi morali oceniti, bi The Witcherju prisolili oceno 7/10. Je to The Witcher, ki smo ga želeli? Nikakor, ker je to v bistvu zgodba o Yennefer z malce Witcherja za popestritev okusa. Je pa lahko 1. sezona sprejemljivo izhodišče za razvoj nadaljnje zgodbe o Witcherju, če bodo le ubrali pravo pot, ki ne bo popolnoma užalila zvestih ljubiteljev knjig. Nekaj je zagotovo – materiala imajo dovolj.
Fotografije: Profimedia
