O tej napeti, dramatični, šokantni rekonstrukciji življenja Charlesa Sobhraja, notoričnega serijskega morilca iz sedemdesetih let, ki si je z umori turistov na Tajskem, v Indiji in v Nepalu prislužil ime Kača (The Serpent), namreč že nekaj časa govori ves svet.
Kača? Kdo?
Ah, ta sedemdeseta. Pred internetom, pred računalniškimi mrežami, pred biometričnimi potnimi listi. Raj za potovanja in istočasno očitno tudi raj za serijske morilce. V osmih delih fantastične Netflixove serije The Serpent sledimo Charlesu Sobhraju, ki je v sredini sedemdesetih na hipijevski poti skozi jugovzhodno Azijo omamljal in ropal, pozneje pa tudi ubijal lahkomiselne turiste. Skozi leta je postal mojster preobrazbe – kradel je identitete umorjenih in se manifestiral v enega najbolj zloveščih zločincev modernejše zgodovine. A njegova divja zgodba ni edini razlog, zakaj si morate ogledati to izvrstno serijo.
#1 Neverjetna antagonista – Charles in Marie-Andree
V središču zgodbe sta Charles in Marie-Andree, francosko govoreča preprodajalca draguljev, ljubezenska eksota, partnerja v kriminalu, kot svojevrstna iteracija Bonnie in Clyde. "Kako lepe otroke bosta imela," vzklikne turški turist, ko ju vidi ob bazenu in pozneje postane njuna naslednja žrtev.
Vlogi sta prevzela Tahar Rahim in Jenna Coleman. Tahar Rahim je takole povedal za Metro: "Prva dva tedna snemanja sem imel ogromno težav s to vlogo. Težko mi je bilo predstaviti Charlesa, težko mi ga je bilo razumeti, ker kako si lahko resničen – in na ta način tudi iskren – če moraš prikazati takšen tip ljudi? To so psihopati, morilci, nimajo niti kančka empatije."
Kljub temu je oba antagonista v središču zgodbe težko le sovražiti. Težko ju je le prezirati, ker sta veliko več kot le zločinca. Fenomenalno spisan scenarij popelje gledalca v globino njunih osebnosti, načel in razlogov, da počneta to, kar počneta. On, zagrenjeni produkt Zahoda, ki nikoli ni sprejel svojega vietnamsko-indijskega porekla, ona kot kanadska lepotica, ki je le naivno verjela v idilo prave ljubezni. In to, da bo te morije enkrat konec in bosta lahko zaživela normalno življenje v romantičnem Parizu.
Tahar Rahim kot karizmatični morilec naravnost prevzame, Jenna Coleman pa Marie-Anne spremeni v večdimenzionalen lik, ki ves čas niha med žrtvijo in sostorilko.
#2 Vrhunski slog pripovedovanja zgodbe
Serija ves čas preskakuje med zdaj in nekoč. Na eni strani sledimo aktualnim dogodkom, ki nas postopoma pripeljejo do šokantnega zaključka, istočasno pa sproti odkrivamo ozadja vseh tistih, ki so v tej grozoviti zgodbi odigrali svojo vlogo – od sodelujočih, prek uradnih oseb do žrtev in slučajnih udeležencev.
To je serija, ki je verjetno ne boste mogli pogledati drugače kot v šusu. Takoj ko samo malo povohljate po uvodnih kadrih The Serpenta, vas nemudoma posrka z vprašanji, na katera želimo takoj imeti odgovore. Kaj se je zgodilo ameriški turistki? Kaj ve Monique? Je Dominique preživel? Kaj so počeli v Nepalu tri mesece? Bo Herman Knippenberg našel naslednji dokaz? Kaj točno lahko stori Nadine?
#3 Zagon za potovalno mrzlico
Se spomnite, kako je bilo, ko smo lahko kadarkoli potovali kamorkoli? Mi tudi ne. The Serpent spomni na lahkotnost potovanj, ko protagonisti in antagonisti ves čas švigajo sem ter tja po eksotičnih azijskih kotičkih. Ogromno ključnih dogodkov se pripeti v pozno jesenskih in zimskih mesecih, ko evropski in ameriški turisti pred zimo pobegnejo v tople azijske države. Za kontrast pa serija ponudi tudi hiter skok na mondene pariške ulice.
A serija le ni samo niz čudovitih razglednic z druge strani sveta. Je tudi nič kaj subtilno sporočilo, da je na potovanjih vedno treba biti pameten. Že res, da je treba tudi uživati, kar od vsakogar, ki pomežikne izza očal Ray Ban, pa tudi ni treba sprejeti pijače ali si dovoliti zvabiti na njegovo zabavo. Tudi če ima ob sebi na prvi pogled popolnoma nedolžno ženo.
#4 Vizualna realizacija serije
Filmska fotografija si zasluži oskarja. Bogate barvne palete, izvrstna montaža, ki kadre začenja s starinsko, zrnato sliko iz časa sedemdesetih, potem pa se ta raztegne v moderni format in novodobno ločljivost.
Nikoli med gledanjem serije nimamo občutka, da se nekaj dogaja le zato, da serija lahko traja dlje, kot je to za moderne epizodne zgodbe tako zelo značilno. Vse je premišljeno, vsaka scena ustvarjena, da gledalca drži vpetega v zgodbo, in v vsakem trenutku je jasno, kje na časovni premici smo.
In če vam ob vsem tem še prija zvok sedemdesetih – serija je nasičena s takratno glasbo, hipijevskimi plesnimi gibi, živopisnimi modnimi slogi in prepričljivimi pričeskami časa, ki ga ne želimo pozabiti. Tudi avtomobilski poznavalci se boste lahko navduševali nad pozabljenimi modeli. Ja, tisti beli avto je seveda Fiat 1500.
Fotografije: Profimedia
