Preden začnemo, naj namignemo, da otroke o medvrstniškem nasilju zdaj učijo tudi s strokovno pomočjo pripravljene Lahkonočnice, pravljice o medvrstniškem nasilju – k poslušanju vabijo pod simpatičnim sloganom 'naučimo se superveščin in ustavimo nasilje'.
#1 Povej staršem in naučili te bodo, kako se upreti nasilnežu
V zabavni televizijski seriji Diff'rent Strokes, ki se je sredi osemdesetih ukvarjala z vsemi zagatami družinskega življenja, so v eni od epizod naslovili tudi medvrstniško nasilje. 'Bullying' je doživljal mali Arnold, ker ga je v šoli ves čas teroriziral nasilnež, znan le kot 'The Gooch'. Arnold problem predstavi svojemu očetu, ta pa urno najde zase zelo pragmatično rešitev – Arnolda vpiše na tečaj taekwondoja, da se bo Arnold lahko sam branil pred grozečim sošolcem.
V realnosti bi to bilo videti precej drugače. Bolj razumni starši bi v tem primeru verjetno najprej odhiteli v šolo, če ne bi kar vzpostavili stika z nasilneževimi starši. Ideja, da bi otroka vpisali v finančno zahteven tečaj borilni veščin in upali, da se v 24 urah nauči dovolj obrambnih prijemov, da preneha hoditi domov z enim čevljem, zatlačenim za spodnjice, je seveda – hja, malce filmska.
Otrok bi seveda raje molčal kot pa povedal starejšim, če bi to pomenilo, da ga bodo vpisali na tečaj borilnih veščin in bo potem tepen na dveh koncih. Dolgoročno je to vsekakor zanimiva možnost – borilne veščine ponujajo otrokom disciplino, pozornost, trpežnost in uporabne življenjske lekcije. Ni pa to hitra rešitev, ki jo otrok v tistem trenutku potrebuje.
Bolj smiselno sporočilo iz tovrstnih družinskih serij bi bilo, da je starejšim (staršem, učiteljem, ravnatelju) treba povedati za medvrstniško nasilje zato, ker imajo kapacitete, avtoriteto in zmožnost to prekiniti. Hitro in učinkovito.
#2 Nasilneža preprosto ignoriraj
Nasvet, ki ga Hollywood ponuja predvsem kot odgovor na verbalno nasilje. Nekoliko težje je namreč ignorirati težaka, ki te s komolcem suva v ledvico. Z ignoriranjem bi mu v tem primeru verjetno bili prej v pomoč kot kaj drugega. A tam zunaj je veliko različnih sort medvrstniških nasilnežev – tistih, ki operirajo predvsem z zmerljivkami in opazkami, pa je morda celo največ.
V filmu Just One of the Guys protagonist sošolca, ki ga rutinirano napada z žaljivkami, pridno ignorira, kar pa dolgoročno nima zaželenega učinka. Zato mu nekega dne le preprosto prekipi. Takrat skoči na mizo sredi šolske jedilnice in v navalu revanšističnega besa začne bullyja obkladati s salvo žaljivk, tako dobro namerjenih, da reveža sredi izbruha celo pusti dekle, vsi okoliški piflarji pa začutijo val osvoboditve in si še sami privoščijo par dobro namerjenih psovk.
Kar pa v realnosti seveda ne bi nikoli delovalo. Ignoriranje je v številnih primerih učinkovita strategija, ker nasilnež običajno vedno išče predvsem pozornost – če mu je ne ponudiš, se (v idealnem scenariju) naveliča in najde novo tarčo. Je pa to zelo težko izpeljati. Prej ali slej tarča doseže kritično točko in se zlomi. Tako ali drugače. Lahko zapade v depresijo, lahko pa dejansko stopi na mizo sredi jedilnice kot v filmu – le da v realnosti nasilnež zelo verjetno že pri prvi opazki pridrvi od zadaj in mu preostanek kosila zarine v telo v obratni smeri prebavnega trakta.
#3 Spusti se v boj – dobro vedno zmaga nad zlobo
Se spomnite filma Nazaj v prihodnost (Back to the Future)? Udarec, ki je spremenil zgodovino celotnega vesolja. Zatirani fant je dobil dekle, nasilnež pa se ga je ob vrnitvi v sedanjost tako bal, da je začel ob njegovi prisotnosti jecljati. Univerzalna rešitev za problem medvrstniškega nasilja v očeh Hollywooda – dobri protagonist pretepe zlobneža in težava je rešena. Za vselej.
V realnosti so stvari precej drugačne. Če se spomnimo svojega otroštva, vemo, da so 'bullyji' običajno za številko ali dve večji kot njihova tarča, sodeč po njihovi sijoči osebnosti pa v boju ena-na-ena s precej več izkušnjami kot nekdo, ki ima nočne more zaradi duhov v Harryju Potterju.
A tudi v nekem popolnoma nepričakovanem, skorajda filmskem primeru, da tarči nasilneža v boju uspe in zmaga – to nikakor ne pomeni, da je problem rešen. Običajno je ravno nasprotno, saj je v tem primeru ranjen predvsem ego nasilneža, ki bo potem zelo verjetno hotel na hitro spet vzpostaviti status quo – tako, da bo začel opletati s pestmi, dokler spet ne zmaga.
Hkrati moramo vedeti, da nikoli zares ne vemo, kaj tiči v ozadju nasilneža – kakšno življenje živi zunaj šolskih zidov in kako globoko se je pripravljen spustiti v tej svoji frustraciji. Morda je celo oborožen. Nepremišljen boj kot v hollywoodskih filmih? Zelo slaba ideja.
Kaj je dejansko prava pot?
Če ob branju teh vrstic zaskrbljeno pogledujete proti svojemu spečemu prestolonasledniku in upate, da njegove krhke in skrbno skovane osebnosti ne bo načel neki nevzgojeni 'bully', ga lahko v boljše razumevanje te problematike – če se v njej kadarkoli znajde – zapeljete kar prek – pravljic. Ja, pravljic!
V sklopu Lahkonočnic je namreč na voljo čisto nova serija pravljic o medvrstniškem nasilju, ki ob spremstvu ilustracij in vprašanj otroku ponudijo iztočnico za obravnavo tega pojava, vam pa bolj poglobljen pogovor, v katerem razložite tudi posledice takšnih ravnanj.
In v luči zgornjih vrstic mogoče še hiter nasvet psihologinje mag. Mateje Štirn iz inštituta ISA, ki je pomagala pri snovanju pravljic, če ste na drugi strani te zgodbe in izveste, da je vaš otrok tisti, ki terorizira vrstnike: "Pomembno je tudi, da starši in vzgojitelji otrok, ki izvajajo nasilje, ne označujejo z besedo 'nasilnež', ampak se pri pogovoru osredotočijo na neprimerno vedenje (torej na dejanje in ne nanj kot osebo)."
Vsaka od novih pravljic predstavi eno od tematik s področja medvrstniškega nasilja. Poslušajte jih še sami in morda izveste kaj več o tej senčni strani odraščanja:
Bela vrana Belinda – izločanje iz družbe
Mišek Miško in tatinska podlasica – ustrahovanje
Uboga gospa Šoja – širjenje govoric
Se gremo ježkat? – fizično nasilje
Poldi Polh hoče stran – zbadljivke
Pravljice so na voljo na uradni strani Lahkonočnic, pri projektu pa so imeli strokovno pomoč psihologinje mag. Mateje Štirn.
