Postlano s težavami
Najprej ni kazalo dobro. Petindvajseti James Bond, podnaslovljen Ni čas za smrt (No Time To Die), je v resnici imel ves čas na svetu. Toliko časa celo, da se je kar naprej zapletal v kontroverznosti, težave pri snemanju, spremembe v ekipi, na koncu pa ga je izdatno oplazila še pandemija, da se je premiera filma zavlekla za več kot leto dni. Ker so ga nujno hoteli pokazati v kinu. Tole je vendarle zelo poseben James Bond.
Prvo ključno težavo je predstavljal kar Daniel Craig. Triinpetdesetletni Daniel se odlično drži, ohranja postavo, vredno najboljšega špijona, a kaj, ko je z nastopi v preteklih Bondih očitno iztrošil vsakršno željo, da še kdaj nastopi v tej vlogi. Najprej je dejal, da bi si raje prerezal zapestja, kot da bi še kdaj skočil v vlogo britanskega vohuna, zato so mu v navalu panike producenti v naročje vrgli še večjo vrečo denarja in tako smo dobili potrdilo, da ima vsakdo od nas svojo ceno. Daniel Craig tako je, še zadnjič v njegovi karieri, James Bond.
Dodatno skepso so nato ustvarjali še scenaristi in producenti. Ti so med nastajanjem filma sejali zmedene informacije o tem, kaj za vraga ta film sploh je. Najprej so ga oklicali za Bonda generacije #MeToo, namigovali, da bo novi agent 007 v bistvu agentka 007, dokončno pa je dvom o tem, da bomo dobili kakovosten izdelek, zasejal še obupen prvi napovednik, ob katerem smo dobili občutek, da novega Bonda v bistvu delajo ljudje, ki prezirajo vse, kar James Bond predstavlja.
Kje smo in kam gremo
Zdaj, ko je film med nami, smo si oddahnili. Deluje, s štorijo, ki veliko zaključi, a tudi veliko namigne za naprej. Začnemo tam, kjer smo končali – James Bond je upokojen. Z Madeleine Swan, doktorico psihologije, živi umirjeno in udobno življenje, medtem ko se mi sprašujemo, kdo se je do zdaj večkrat neuspešno upokojil – James Bond ali Rocky Balboa?
Če se spomnite dogodkov v prejšnjem filmu Spectre, naj bi Bond končno zaživel upokojitev, kot si jo zasluži. Ne bo šlo. Spectre agenti ga ponovno poskušajo usmrtiti, kar na novo zavrti kolo spletk, intrig in izdaj. Bond nenadoma ne more zaupati nikomur. Niti Madeleine. Zato jo pošiba na prvi vlak in pošlje daleč stran, sam pa začne odkrivati, da bo morala njegova penzionistična idila še malce počakati.
Primerno času, v katerem živimo, zaplet povzroči vdor v londonski laboratorij, od koder odtujijo smrtonosni virus. Bond lahko spet aktivira svoj popoldanski s. p. in se poda na lov za zlikovci, še prej pa sreča britansko agentko, ki je po njegovi upokojitvi podedovala kodno ime 007. "Saj je samo številka," reče Bond. In mi se zdrznemo. Ne, ni. 007 še zdaleč ni samo številka. Je simbol, je način življenja, je podpis, ki predstavlja prestiž, eleganco, nevarnost, predrznost in spogledljivost.
Sledijo impresivni akcijski trenutki, Ana de Armas v seksi črni obleki, eksplozije, gonje s čudovitimi avtomobili in končni veliki obračun na zapuščenem otoku, kjer mora Bond rešiti sebe, svoje ljubljene in predvsem – človeštvo. Vse to le zato, da se lahko končno poslovi od te podivjane službe. Pa se poslovi? Presenečenje na koncu je vsekakor – intenzivno.
Torej – je novi Bond dober ali ne?
Daniel Craig kot Bond še vedno deluje. Čeprav je že z obema nogama v petem desetletju starosti, je še vedno krepak in tiste koreografirane boje izpelje popolnoma prepričljivo. Skorajda – realistično. Kjer pač Bond upošteva vsaj kakšen zakon fizike. V tokratni različici je dodaten plus tudi to, da vsaj na trenutke pokaže malce šarmantnosti in morda celo namig, da ima kompleksno osebnost, čeprav Craigovemu Bondu nikoli nismo mogli pripisati kaj dosti karizme. Bolj kot tipični Bond je bil vedno predvsem akcijski junak: učinkovit, drzen, a v tem strašansko robusten in enodimenzionalen.
Zdaj, ko ima v ozadju razmerje, za katero mu ni vseeno, se lahko končno prikaže tudi njegova ranljivost in v igro doda nekaj več čustev. Tistih prepričljivih čustev. S tem sicer ves čas tavajo po robu sprejemljivega, saj je eden ključnih čarov Bonda prav to, da ne vemo, kaj točno se skriva za njegovo hladno, odrezavo fasado. Mistika Bonda tu še vedno ostane, ampak se zdi, da predvsem zato, ker so čustveni spektri čez zgodbo razmetani tako nerodno, da niti ni jasno, kdaj je čustven moment res čustven, ker ga prej ali slej nekaj preseka. In potem nanj pozabimo.
Ta nerodnost je odraz dejstva, da je scenarij delalo več ljudi in prehodi med pisanjem enega in pisanjem drugega scenarista so tu boleče očitni. Primer: seksi Ana de Armas ob prvem stiku z Bondom pove, da je novinka, da se še uči in da je vse to, kar se ji dogaja za njo nadvse navdušujoče. V naslednji sceni pa že obvlada impresivne kungfu udarce in strelja z dvema mitraljezoma naenkrat. Ob tem seveda nihče ne razloži, kako lahko novinka počne vse to, kar počnejo le dolga leta trenirani agenti.
Bond se spreminja
Bond, kot ga poznamo, jasno ni primeren za novodobne občutljivosti. Je ženskar in spogledovanje razume kot orožje. Kot način za pridobivanje informacij, dostop do nedostopnih ljudi ali le preganjanje dolgčasa. In to ni v skladu s sodobnim odporom do tradicionalne dinamike pecanja. A kolikor lahko razumemo, da Bondov življenjski slog ni po meri današnjih vrednot, pa istočasno ne razumemo, kdo dejansko gleda filme Jamesa Bonda v upanju, da bo gledal dolgočasno pustinjo zmenkarskega sveta v letu 2021?
Da bi vseeno sledili hollywoodski predanosti puritanskim zavezam, se s tem filmom zaključuje era Danila Craiga kot Jamesa Bonda in s tem tudi sklop Bondovih filmov, ki so nastajali po navdihu romanov Iana Fleminga. Bond, kot ga poznamo, je očitno prehud šok za občutljive duše modernih gledalcev, zato bodo od zdaj ti filmi – drugačni. S tem se seveda odpira možnost za popolnoma nove, še nikoli videne interpretacije Bondovega univerzuma, ob čemer pa lahko le tiho upamo, da s to tranzicijo ne bodo ugonobili vsega, kar je Bondove filme naredilo tako magične, duhovite in edinstvene.
Fotografije: Profimedia
