Squid Game je povsod. V novicah, v blogih, na družbenih omrežjih, v meme šalah. Tudi če serije niste gledali, ste verjetno nekje že opazili prepoznavne stražarje v rožnatih pajacih in črnih maskah z belim kvadratom, krogom ali trikotnikom. In verjetno ste se v zadnjem času vsaj enkrat vprašali naslednje:
Kaj za vraga je Squid Game?
Squid Game je južnokorejska serija, ki je čez noč postala globalna senzacija. Skoraj desetletje je HwangDong-hyuk, južnokorejski avtor te serije, poskušal prodati premiso za serijo, a so mu ves čas govorili, da je scenarij preveč grotesken. Preveč brutalen. Preveč nerealen. Potem pa so pri Netflixu odkrili, da je morda zdaj le prišel čas, ko je svet že sam po sebi dovolj grotesken, da lahko dobi Squid Game. Hwang je dobil pogodbo in se z vso predanostjo vrgel na delo. Danes pravi, da je bil Squid Game njegov najzahtevnejši projekt. Od stresa je med snemanjem izgubil šest zob. Od stresa!
A preden pogledamo, zakaj je Squid Game tudi v Sloveniji tako noro popularen (trenutno je najbolj gledana serija na Netflixu v Sloveniji), na hitro o zgodbi. 456 igralcev se znajde na odtujenem otoku, kjer so pripravljeni poligoni za znane (azijske) otroške igre – od frnikol in vlečenja vrvi do famozne igre Squid, ker je igralni prostor podoben lignju. Teh 456 igralcev je globoko v dolgovih in edina rešitev, ki jo vidijo, je, da se pomerijo v teh otroških igrah v upanju na glavno nagrado – 45 milijard korejskih wonov. Okoli 32,5 milijona evrov. Za le enega zmagovalca. Mamljivo. Dokler ne izvedo, da poražence čaka smrt.
Squid Game je trenutno najbolj gledana serija v kar 90 državah in kaže, da bo s prestola popularnosti vrgla Bridgerton, do zdaj najbolj gledano serijo na Netflixu. Kako ji je to uspelo?
Razlog 1: Poznana zgodba, moderen koncept
Koncept filmske zgodbe o igri, ki je pravzaprav bitka za preživetje, ni nič novega. Če ste odraščali v zlati dobi Arnolda Schwarzeneggerja, potem ste konec osemdesetih verjetno gledali fenomenalno akcijo The Running Man, divjo zgodbo o policistu, ki je prisiljen sodelovati v televizijski oddaji, kjer se na dosmrtno ječo obsojeni morilci borijo za svobodo. Vsi, ki ste na svet privekali malce pozneje, pa boste vzporednice lahko vlekli s trilogijo Igre lakote (Hunger Games).
Ideja boja za preživetje je v Squid Game predstavljena v sodobnem kontekstu, ki ga igralci video iger poznajo pod žanrom battle royale. Bitka do zadnjega moža. Tematika je vezana na paradigmo razrednega boja, zato naslavlja številne gledalce po vsem svetu, sploh po vrhuncu pandemije, ko se je razkol med tistimi, ki imajo, in tistimi, ki imajo manj, še poglobil. V središču problematike je katastrofalna zadolženost, ki je predvsem v Južni Koreji velik socialni problem, ni pa neznanka tudi vsem ljudem po svetu, ki jim življenje krojijo posojila.
Ta zadolženost v Squid Game posledično vodi do še ene univerzalne težnje – preživetje najmočnejšega. V krutem svetu moraš poskrbeti za svojo rit – ker nimaš več nikogar drugega. V to kruto realnost pa se potem vpletejo elementi tiste najbolj iskrene človečnosti – grajenje zaupanja, prijaznost, spoštovanje starejših in ljubezen do družine. Čeprav torej vse tekmovalce v Squid Game vodi želja po denarju, ker so v življenju doslej sprejemali napačne odločitve in jih morajo zdaj nekako poplačati, je za njihovo požrtvovalnostjo še mnogo drugih osebnostih plasti – tako izjemnih kot popolnoma zlobnih.
Razlog 2: Vizualni spektakel
Estetika serije se ponaša z motivi, ki so bolj znane azijskim anime vsebinam, teh pa v tradicionalnih filmskih in televizijskih vsebinah vsaj tu v Evropi ne zasledimo prav pogosto. Izjemna produkcija serije Squid Game je omogočila, da tako kljub zahtevni in neizprosni sporočilni vrednosti gledamo pravo vizualno senzacijo. Simbolično temačna serija je tako skorajda moteče barvita, sijoča, nasičena z neonskimi barvami, edinstvenimi kostumi in divjimi kulisami, kar pa le še dodatno poudari absurdnost smrtonosnih iger.
Razlog 3: Dvojna perspektiva
Serija odlično manevrira med dvema pogledoma na potek zgodbe. Na eni strani se gledalec psihološko poistoveti s tekmovalci in z njimi napeto sledi igram, seveda v pričakovanju, kdo bo naslednji storil usodno napako. Na drugi strani pa serija gledalca umiri s perspektivo VIP-gostov, razvajenih bogatašev, ki igre spremljajo iz varne razdalje in uživajo v obupu tekmovalcev.
Na ta način se premeteno podaja kritično družbeno sporočilo serije, obenem pa ves čas ohranja napetost enostavnih otroških iger, ki zaradi spontanih odločitev tekmovalcev vodijo do nepričakovanih rezultatov. K seriji lahko tako pristopamo kot družbeni komentatorji in se zgražamo nad uničujočo triado korporativnega pohlepa, kapitalističnih tendenc in hiperpotrošniške tekmovalnosti, s katero se simbolično ubijajo tekmovalci, ali pa se predajamo globljim psihološkim vprašanjem o tem, kako daleč bi nas lahko popeljalo sistemsko ustvarjeno brezupno stanje.
Razlog 4: Neskončen vir meme šal
Na koncu ne moremo mimo dejstva, da so v zadnjih dneh internet preplavile meme šale s kadri iz serije Squid Game. S tem se ustvarja nekakšen pritisk, da serijo moramo pogledati že zato, da bomo te meme šale razumeli. In jih znali tudi sami vpenjati v primerne kontekste. Če vam naslednjih nekaj primerov ni jasnih, je čas, da poženete Netflix in se naučite nekaj korejskih besed.
Fotografije: Profimedia
