To ni zame!
Brez skrbi – na začetku spoznavanja s skirojem imajo vsi iste pomisleke, med katerimi najbrž prevladuje: “Tole ni zame!” Skiro je bil svoj čas vendarle igrača za najmlajše, da so se poganjali po domači ulici, potem pa so jih nadgradili, okrepili, dodali kakšne pretenciozne materiale, kot so karbonska vlakna, in nenadoma so skiroji postali legitimno prevozno sredstvo za odrasle. Ko so nekatere opremili še z električnim pogonom, pa so nanje stopili še ta fini gospodje, ki si tako ne bodo oluščili usnjenega podplata s svojega poslovnega šolenca. V zadnjih letih tako pešci že zelo vešče odskakujemo od vseh vrst uporabnikov, ki na skirojih drvijo sem ter tja, zato ste zagotovo tudi sami pomislili, ali bi si omislili svojega.
Začetne težave
Če ste v dvomih, da lahko skiro uporabljate varno, ker so vam že od malih nog govorili, da ste bolj štoraste narave, vedite, da je zadeva precej bolj intuitivna, kot bi si morda mislili. A ker je vsak začetek vsaj malce težak, tudi prvi metri s skirojem ne bodo mojstrski. Ko sem sam prvič stal ob električnem skiroju Xiaomi M365, sem s svojimi 195 centimetri višine pomislil, da me tale mala koleščka ne bodo peljala dlje kot do prebite arkade in pretresa možganov.
Nesamozavestno sem pogledoval to mobilno čudo in razmišljal, kako naj svoja smešna stopala sploh zložim na tisto deščico. Počasi sem se namestil, pri tem pa ves čas z vso silo stiskal ročaje, kot da sem v strahu, da se bo črni Xiaomi kar sam pognal v galop, če ga ne bom imel pod nadzorom. Sledili so prvi metri (počasi!), prvi zavoji in prvi pešci, ki so zasanjano vijugali med izložbami in skorajšnjo smrtjo.
A te začetne težave so hitro minile. Nekaj tednov vztrajne vaje v najljubši urbani okolici in ne boste več vedeli, kako je lahko človeštvo preživelo tako dolgo brez tega praktičnega gibalnega pripomočka. Če živite v mestu, sploh v Ljubljani, potem veste, da je problematika mobilnosti konstanta, ki jo vsakdo poskuša rešiti po svoje. Sam najpogosteje stavim na kolo, ampak včasih to pomeni, da kolesarim na drugo stran mesta ali na pretirano topel dan, kar posledično pomeni, da potem na cilju švicam kot puding na pikniku, kar pa ni ravno skladno z osnovno poslovno etiko.
Vmes mi je nekdo sicer predlagal električno kolo, a nekako dvomim, da ta zadeva ostane v trajni lasti, če nimaš vedno in povsod na voljo zelo varovane kolesarnice. Ergo – poskusimo skiro!
Priročno in poceni
Kot omenjeno, sem svojo iniciacijo v svet skirojev opravljal z modelom Xiaomi M365, ki je električen in zložljiv, kar je najbrž tisto najbolj nujno, da življenje dejansko postane lažje. Z navadnim skirojem na nožni pogon se niste ravno rešili potnih srag, če ni zložljiv, pa večino časa s seboj le nosite nadvse nepraktično oblikovano otroško igračo.
Električni skiro pomeni, da se uporabnik vkrca in se potem s pomočjo akumulatorja, ki zdrži dobrih 30 kilometrov, brez dodatne pomoči smuka po ulicah s hitrostjo tja do 25 km/h. Polnjenje je enostavno, saj se polnilnik vklopi v običajno električno vtičnico, za polnjenje popolnoma praznega akumulatorja pa potrebujete približno 5 ur. Čez noč, torej.
Skiro je zdaj preverjeno najhitrejši način za moje dnevno premikanje po mestu. Med gnečo (kar je v Ljubljani praktično vsak dan od 7.00 do 20.00) je moj potovalni čas običajno celo hitrejši, kot če bi šel z avtomobilom, pa še s parkiranjem se mi ni treba več ukvarjati. Opravki v centru niso več nočna mora, če se vmes ulije dež ali pa nekdo pomotoma naroči irske kave, skiro enostavno zložim (tehta 12,5 kilograma) in se zvlečem na avtobus. V skrajnem primeru pa ga zabrišem v prtljažnik prijaznega taksista. To je verjetno ključna prednost pred kolesom – ker ti jo vreme ali počutje lahko zagodeta po svoje, ampak veš, da se moraš še vedno nekako spraviti s kolesom do doma.
Varnostno skiroji niso vprašljivi, če le vozite po pameti. Hitro je hitro prehitro, zato naj vam zgornja hitrostna meja ne bo standard, ki ga morate doseči vsakič, ko ste v pogonu. Prednost je vsekakor tudi ta, da s skiroja lahko hitro in učinkovito sestopite v trenutku, ko to zahteva situacija. Pri kolesu je včasih vseeno nerodno, zaviranje pa pogosto celo premalo učinkovito. Xiaomi M365 je obenem opremljen tudi s svetilnimi telesi, pri katerih nikoli ni bojazni, da bi jim zmanjkalo baterij, saj se napajajo prek akumulatorja.
Pa vseeno …
Bodimo pošteni – s skirojem vseeno ni vse rožnato. Prva resna težava, ki jo verjetno občutijo vsi uporabniki skirojev, je, da kolesarske poti in pločniki nikakor niso optimizirani za ta mala kolesca. Že male luknje lahko radostno vijuganje spremenijo v tragičen naslov v Slovenskih novicah. Sezoni primerno pa so mi dodatno travmo povzročali tudi kostanji, ki ležijo na robu številnih ljubljanskih uličic. Kljub temu – kolesca, četudi majhna, so vzdržljiva in z redno uporabo se hitro ugotovi, kaj je dejansko treba obvoziti, kaj pa je le produkt ponotranjene paranoje.
Električni skiro je hkrati tudi fizično zelo nezahteven način premikanja po mestu. Ko sem z vetrom v laseh drsel po mestnih ulicah, sem začel kar malce pogrešati dodatni trening, ki sem ga imel pri kolesarjenju. Resda sem s poganjanjem bicikla od doma do službe porabil točno 11 kalorij, ampak tisti občutek, da je bilo vsaj nekaj miganja, je pomagal k bolj pozitivnemu začetku dneva.
Iz popolnoma tehničnega vidika sem na skiroju pogrešal predvsem eno stvar – smernike. Čisto prave, oranžne, utripajoče smernike, s katerimi bi lahko nakazoval svoje potovalne namere. Na kolesu to storimo z iztegovanjem roke (ker očitno tu ne bo napredka še naslednjih 100 let), na skiroju pa kljub redni uporabi zadnjih nekaj tednov še vedno nisem tako samozavesten, da bi zadevo garantirano obdržal pokonci s samo eno roko, medtem ko z drugo nakazujem smer. Upam, da bodo naslednji modeli ponudili to možnost.
Čisto na koncu ostaja še čisto sociološka dilema – kdo si, ko si na skiroju? Nisem kolesar, nisem voznik in nisem pešec, torej ne sodim na pločnik, ne sodim na cesto, in če vprašate kateregakoli kolesarja, tudi ne sodim na kolesarsko stezo. Kjerkoli sem se vozil, sem se počutil kot vsiljivec. Kot nebodigatreba, ob katerem vsi zavijajo z očmi, ko se neslišno prikradem za njihov hrbet. Oprostite, pardon, se opravičujem … Upam, da se v prometni ureditvi določi, kam sodimo ljudje na skirojih, da ne bomo 'persona non grata' čisto vsem someščanom.
